"To je vprašanje našega obstoja, ali bomo jutri še tu ali nas več ne bo"

Le nekaj kilometrov po tem, ko se po cesti z Ljubelja spustimo v dolino, na avstrijsko stran, nas napisa, kot sta Bäckerei Peterlin in Kulturni dom Borovlje, opomnita, da je tukaj prisotna tudi slovenska beseda. Večina nas je o koroških Slovencih prvič slišala v osnovni šoli, ko je pri uri zgodovine na vrsto prišel koroški plebiscit. Leta 1920 so se pri tehtanju, ali pripasti Kraljevini SHS ali se odločiti za Avstrijo, ki jim je obljubljala enake jezikovne pravice kot Avstrijcem, večinsko odločili za slednjo.

Vzpon nacionalsocializma, prisilni izgoni slovenskih družin v delovna taborišča v Nemčiji ter pridružitev dela njih partizanom med drugo svetovno vojno, ukinitev dvojezičnega šolstva konec petdesetih ob vzponu Heimatdinsta in kasnejše nenehne, tudi ustavne bitke za pravico do dvojezičnosti ob nenehnem protislovenskem hujskanju desničarskega politika in deželnega glavarja Svobodnjaške stranke Jörga Haiderja, so jih zdesetkale. S 66.600, kolikor se jih je za slovensko govoreče opredelilo leta 1910 na ljudskem štetju, jih je na zadnjem popisu 2001 temu pritrdilo le še 13.100. Danes, povedo v teh krajih, je številka še nižja, zato se zlasti v šolah odvija bitka za ohranitev slovenske besede.

"Guten Tag, dober dan," nekoliko plašno ob učiteljičini spodbudi pozdravijo učenke in učenci tretjega razreda, ko skupaj z ravnateljico, Veroniko Terbuch, vstopimo v učilnico. Osemletniki so ravno pri uri matematike, kjer vadijo poštevanko. Šest krat pet je trideset, pove na glas eden od učencev. "Odlično," ga pohvali razredničarka Paula Schein. "Nadaljuj do konca tega stolpca," mu naroči, po tem, ko nam, zdaj že nekoliko pogumneje, zapojejo Slakovo V dolini tihi!

Na ljudski šoli v Globasnici, kot je slovensko poimenovanje za občino in istoimenski kraj Globasnitz v Podjuni na južnem Koroškem, je bil na dan našega obiska slovenski dan. To pomeni, da je ta dan pouk pri vseh predmetih, z izjemo pouka nemškega in angleškega jezika, potekal v slovenskem jeziku. Starši vseh v tem razredu so se z obvezno prijavo strinjali, da se bo njihov otrok učil tudi v slovenskem jeziku oziroma da pristajajo na dvojezičen pouk, s čimer so olajšali delo tako ravnateljici kot razredničarki.

Kadar so v razredu učenci, katerih starši ne želijo, da bi se njihov otrok učil slovensko, je v razredu ob slovenskih dneh še učiteljica, ki snov razlaga tudi v nemškem jeziku.

Petdeset od skupno 68 šolarjev v Globasnici – ljudska šola ima štiri razrede in jo obiskujejo otroci v starostni skupini od šest do deset let – obiskuje dvojezični pouk. "Večina teh ima slovenske korenine, vendar opažamo, da jih približno polovica od doma ne prinese niti osnovnega znanja jezika, saj jim jih starši, četudi še obvladajo domačo, narečno govorico, niso prenesli."

Razlogov za to je kar nekaj. "Slovenščina v primerjavi z drugimi jeziki, kot je angleščina, ki je obvezna, in italijanščina, ki je izbirni predmet na ljudskih šolah in kasneje tudi na višji stopnji, nima tolikšne veljave, spoštovanja. Veliko je tudi mešanih zakonov in v teh primerih je veliko enostavneje govoriti nemško. Poleg tega so to otroci staršev, ki jih njihovi starši zaradi lastnih slabih izkušenj niso več prijavljali k pouku in je tako tudi njihovo znanje slovenskega jezika usihalo," pojasni ravnateljica, ki se ji ob tem povrnejo nič kaj lepi spomini na odraščanje v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja. V času, ki je sledil tako imenovanemu Ortstafelsturmu, ko so septembra 1972 koroški heimatdinstovci in drugi nemški nacionalistični aktivisti po južni Koroški trgali in uničevali dvojezične krajevne napise, postavljene na podlagi avstrijske državne pogodbe, sklenjene 1955.

Pljuvali, če je govorila slovensko

"To so bili hudi časi. V vasi Libuče, kjer sem odraščala, se je slovensko govorilo le za zaprtimi vrati. Starši so neradi prijavljali otroke k pouku slovenskega jezika, saj so jih s tem izpostavili zmerjanju in zaničevanju. Bila sem edina iz vasi, ki sem šla v celovško slovensko gimnazijo in že sama prijava je bila za moje starše izziv. Spomnim se, da so me na vlaku, na poti v šolo velikokrat popljuvali, če sem s prijateljicami govorila slovensko. Enkrat me je starejši moški celo udaril s palico."

Danes, nadaljuje Terbuch, se starši vse bolj zavedajo pomena znanja dodatnega jezika. "Tudi sama jim na povsem nevsiljiv način predstavim prednosti in se obenem trudim, da je pouk v slovenskem jeziku kvaliteten. Starši to opazijo in tako tudi število prijav za učenje slovenskega jezika narašča, čeprav doma, pa tudi v javnosti, številni ne govorijo z otroki slovensko, četudi še znajo. Tako slovenski jezik vse bolj postaja jezik šole, ne pa tudi več okolja in doma."

Ravnateljica doda še, da se tudi številni starejši zaradi travm iz preteklosti izogibajo uporabi slovenščine v javnosti. "Imam teto, ki doma z mano govori slovensko. Če se srečava v trgovini, govori nemško, saj ne želi nevšečnosti. Pri nas je še vedno tako, da si lahko na tedenski ravni deležen neprimernih opazk ali neprijaznih pogledov, če v javnosti govoriš slovensko."

In to vpliva tudi na način izvajanja dvojezičnega pouka. Na šoli v Globasnici imajo srečo, da je vsem učiteljicam, ki poučujejo slovenski jezik, to materni jezik, in tudi sicer nimajo težav z zagotavljanjem ustreznega kadra za dvojezičen pouk. A ni povsod tako, prizna Sabine Sandrieser, vodja oddelka za manjšinsko šolstvo pri koroški deželni direkciji. V tem letu je morala izvesti nekaj začasnih prilagoditev, da je lahko vsem zagotovila dvojezične učitelje. Ti morajo obvladati jezik na ravni C1 in opraviti tudi ustrezno izobraževanje za dvojezične učitelje na koroški Pedagoški visoki šoli za učitelje.

Še vedno pa so, kot ugotavlja nadzornica dvojezičnega šolstva, daleč od tega, da bi na vseh javnih šolah dvojezični pouk potekal bodisi z dnevnimi menjavami jezika, kot je to primer v Globasnici, bodisi s tedenskimi menjavami, kar je najbolje, saj je strokovno dokazano, da se učenci jezika najbolje naučijo, če je časovni interval uporabe čim daljši.  

"Takšen koncept izvajajo na približno trideset odstotkih ljudskih šol, ki omogočajo dvojezični pouk." Razlog, ki ga sliši zlasti pri starejših učiteljih, naj bi bil strah pred kritikami staršev, da je preveč slovenščine in se otroci ne bodo dovolj naučili nemško, pravi Sandrieser in doda, da imajo pri razbijanju tovrstnih strahov in predsodkov veliko vlogo ravnatelji, ki morajo za vodenje tovrstnih ljudskih šol zadnjih devet let imeti tudi ustrezne dodatne dvojezične kvalifikacije.

Na dvojezičnem območju deluje 52 dvojezičnih ljudskih šol in prav takšen odstotek otrok je prijavljen k dvojezičnemu pouku. Ob tem sta še dve ljudski šoli v Celovcu, kjer dvojezični pouk obiskuje 170 otrok. Število otrok, ki se prijavljajo k dvojezičnemu pouku na ljudskih šolah, v zadnjih dvajsetih letih narašča; tako zaradi staršev, ki sami ne govorijo več slovensko, a si želijo, da bi ga njihov otrok naučil. So pa tudi nemško govoreči Korošci, ki otroke prijavljajo, v želji, da bi usvojil jezik okolja, ki lahko prinese tudi večje možnosti zaposlitve, našteva Sandrieser.

Kar skrbi, je upad zanimanja za učenje slovenskega jezika po končani ljudski šoli. Statistika kaže, da naj bi le 60 odstotkov tistih, ki obiskujejo dvojezičen pouk na ljudski šoli, nadaljevalo z učenjem slovenščine. Razlog je tudi nezadostna ponudba na srednješolski ravni, ki se jo trudijo razširiti, saj se zgolj s štirimi leti v ljudski šoli ni mogoče dovolj naučiti jezika.

Največji delež tistih, ki nadaljuje z učenjem slovenščine, obiskuje Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu, kjer je učni jezik, z izjemo nemščine in tujih jezikov, slovenski, medtem ko so učbeniki v nemškem jeziku. Dvojezični pouk poteka na zasebni Višji šoli za gospodarske poklice Šentpeter pri Šentjakobu v Rožu in Trgovski akademiji v Celovcu.

Učimo se, kaj se je pred 500 leti zgodilo v Ameriki, ne vedo pa, kaj se je tu zgodilo pred stoletjem

Slovenska gimnazija in trgovska akademija domujeta pod isto streho na Janežičevem trgu v Celovcu – ime nosi po koroškem Slovencu, literarnem zgodovinarju in slavistu Antonu Janežiču. Ko s snemalcem Egonom zakorakava na trg, ni mogoče preslišati slovenske besede, v kateri se med odmorom pomenkujejo mladi gimnazijci. Med njimi tudi Simon in Dorijan, dijaka zaključnega letnika gimnazije.

Prvi prihaja iz Ledinc v Rožu, ki leži zahodno od Celovca, in kjer, kot sam pravi, je vse manj slišati slovensko besedo. Drugi iz Grabalje vasi v Podjuni. Oba doma, s starši, starimi starši in sorojenci govorita v rožanskem narečju, medtem ko se zunaj doma uporaba obeh jezikov prepleta, odvisno od tega, s kom sta v družbi.

Obema se zdi pomembno, da ohranjata slovensko besedo. "Slovenščina je moj materni jezik, povezujem jo z domovino, zato jo želim, ko bom imel enkrat svojo družino, prenesti tudi na svoje otroke," pove Simon, ki pojasni, da velikokrat naleti na vprašanja svojih sovrstnikov, kako to, da zna slovensko, če ni iz Slovenije. "V tem okolju ni vedenja, da na avstrijskem Koroškem živi slovenska manjšina, in za to je kriv izobraževalni sistem. Učimo se, kaj se je pred petsto leti zgodilo v Ameriki, obenem ljudje na Koroškem ne vedo, kaj se je tu zgodilo pred sto leti. In tako ne vedo, da smo tudi koroški Slovenci sooblikovali kulturno dediščino Avstrije."

Takšno izkušnjo imata tudi profesorica slovenskega jezika na gimnaziji, Sandra Lampichler, in ravnateljica Magdalena Kulnik. "Na športnih tekmovanjih nas pogosto predstavijo kot gimnazijo iz Slovenije, čeprav gre za deželno tekmovanje. In potem moraš vedno znova razlagati, kaj in kako. To je naš vsakdan," pove ravnateljica.

Slovenska gimnazija, ustanovljena leta 1957 na podlagi avstrijske državne pogodbe, je osrednja izobraževalna ustanova za koroške Slovence. Obiskovali so jo tako rekoč vsi naši sogovorniki, zato tudi ne preseneča, ko ravnateljica pravi: "Brez te gimnazije slovenske manjšine ne bi bilo več."

Tako kot ravnateljica globaške ljudske šole tudi profesorica Lampichler opaža, da vse več otrok doma ne utrjuje slovenščine, zato je raven znanja ob vstopu na gimnazijo zelo različna. "Skozi leta ocenjujemo predvsem njihov trud in napredek ter nudimo tudi dodatno učno pomoč, saj mora biti v zadnjem letniku njihovo jezikovno znanje na taki ravni, da lahko opravijo maturo tudi iz slovenskega jezika."

Do zamiranja jezika v družinah je prišlo tudi zato, ker je v mešanih družinah veliko enostavneje, če govorijo le v enem jeziku in nemščina tako prevlada, ugotavljata tudi sami. "Pa tudi take borbenosti pri mladih za jezik ni več, saj ni te potrebe. Mi smo bili na poti v šolo še deležni zmerljivk, če smo govorili slovensko. Fantje so se tudi stepli. Zdaj je vzdušje vendarle drugačno in s tem tudi asimilacija močnejša," pove Lampichler.

Gimnazijo trenutno obiskuje 474 dijakinj in dijakov, njihovo število rahlo pada zaradi manjših generacij, pa tudi iz strahu staršev, da svojemu otroku zaradi pomanjkanja znanja slovenščine ne bodo mogli pomagati pri razlagi snovi.

Tudi zato si na avstrijskem Koroškem prizadevajo, da bi imeli pripadniki manjšine možnost učenja  maternega jezika od jasli do mature. "Želimo si kakovostne jezikovne ponudbe, saj zakonsko ni določeno, kaj je to dvojezični vrtec in dvojezična vzgojiteljica. Slednjim trenutno na šoli za vzgojiteljice ni treba obiskovati ur slovenskega jezika, saj gre za izbirni predmet, in tudi matura iz slovenskega jezika ni pogoj za pridobitev izobrazbe dvojezične vzgojiteljice," poudari vsestransko aktivna Nadja Kramer. Ob službi znanstvene sodelavke na oddelku za slavistiko celovške univerze je tudi vodja in svetnica Teama Kramer v občinskem svetu Dobrle vasi. 

Table: koliko bi jih moralo biti in kako se borijo za vsako

Teamu Kramer, ki deluje v okviru Enotne liste, edine politične stranke koroških Slovencev, je po štirih letih pogajanj uspelo doseči, da je avgusta še pet vasi v občini dobilo dvojezične krajevne table. "Prizadevali smo si za osem, a napredek je že to, da je večina sploh privolila v teh pet," pove in doda, da so bile postavljene po tiho, saj jim je bilo dano vedeti, da je tako najbolje. "Kar naenkrat so table stale in tako večina tudi ni opazila, da so. Na ta način nihče ne bo imel občutka, da je nekdo zmagal in drugi izgubil," povzame razmišljanje občinskega vodstva.

Omenjenih pet tabel, skupaj še z dvajsetimi, je 25 dvojezičnih krajevnih tabel več od 164, kot jih je bilo s kompromisnim sporazumom leta 2011 določeno, saj imajo občine možnost postaviti dodatne table. Če bi jih postavili v začetku 70. let prejšnjega stoletja, bi jih moralo stati 836 – in sicer v vseh krajih, v katerih se je ob popisu prebivalstva leta 1971 za slovensko govoreče izreklo najmanj deset odstotkov prebivalstva. Že omenjeni Ortstafelsturm je to preprečil, zato je vlada leta 1976 z zakonom o narodnih skupnostih kriterij dvignila na 25 odstotkov, kar je pomenilo še manj tabel, zgolj 91.

Po desetletjih sporov in svojevrstnih upiranj dolgoletnega svobodnjaškega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja postavitvi dvojezičnih napisov, navkljub odločitvi ustavnega sodišča, je tako že omenjeni kompromis kot merilo za postavitev določil 17,5 odstotka slovensko govorečega življa v posamezni vasi.

Včasih fizični napadi, danes opazke. Govoriti slovensko je stvar politične drže

Ne Plešerka ne Hodiše v istoimenski občini, zahodno od Celovca, dvojezične table nikoli nista dobili. A tudi table z nemškim napisom, Plescherken in Keutschach, ni videti nikjer. "Če bi bilo treba postaviti slovenski napis, je bolje, da ni nobenega," razmišljanje občinskih veljakov pojasni Helga Mračnikar, prevajalka, slavistka in dolgoletna urednica založbe Drava, ki si je zato sama dala izdelati hišno številko, na kateri je zapis kraja v obeh jezikih.

"Nemalokrat v preteklosti smo tudi slišali, češ 'Slovenci, zakaj pa potrebujete tablo, saj veste, kje ste doma'," še povzame duh nacionalizma, ki je v preteklosti močno preveval avstrijsko Koroško. In ki je živ tudi danes.

"Izboljšalo se je v toliko, da te ne bo nihče fizično napadel, če govoriš slovensko, opazk pa si še vedno deležen. Žal je še vedno tako, da je govoriti slovensko v teh krajih še vedno stvar politične drže (politični statement), pa ne bi smelo biti tako."

Kar Helgo Mračnikar navdaja z upanjem, so pogumni in zavedni mladi ter kulturna društva, v katerih brbota od ustvarjalnosti, s čimer pri mladih raste tako zavest o narodni pripadnosti kot tudi znanje jezika.

Kulturna društva na avstrijskem Koroškem delujejo bodisi pod okriljem Slovenske prosvetne zveze bodisi pod Krščansko kulturno zvezo. K slednji spada tudi Kulturno prosvetno društvo Šmihel, ki velja za eno najbolj aktivnih na južnem Koroškem. "Ohraniti slovensko besedo in izobraževati ljudi v slovenskem jeziku je naša glavna naloga," pove Micka Opetnik, dolgoletna predsednica, danes pa podpredsednica omenjenega društva, starega že čez sto let. Na leto z otroki in mladino pripravijo najmanj štirideset kulturnih prireditev; gledališke in lutkovne predstave. "Imamo zelo dobre pogoje za delovanje, saj imamo svojo dvorano, kar je velika prednost, saj vsa društva nimajo svojih prostorov. In mladi se tega, da bo tu vedno slišana slovenska beseda, še kako dobro zavedajo." Prav zaradi uspešnega dela z mladimi so mnogim trn v peti, pravi in tudi sama jih je velikokrat slišala, naj govori nemško. "Enkrat mi je anonimnež po telefonu svetoval, naj grem čez mejo. Ko sem to slišala, sem postala še bolj zavedna koroška Slovenka."

"Če ne bi bilo cerkve, bi bilo še slabše"

Člani omenjenega društva so v Šmihelu ob cerkvi, tudi s finančno pomočjo občine, postavili spomenik v spomin na 24 nasilno izseljenih slovenskih družin in civilnih žrtev nacističnega režima iz občine Bistrica pri Pliberku in fari Šmihel. "Spomenik, ki ga tvorijo solze po zamisli kiparja in slikarja Alberta Mesnerja, so izdelali otroci v šoli in tudi na ta način spoznavali zgodovino teh krajev," pove Micka Opetnik. Zadnjega četrt stoletja svoje službene poti je bila urednica cerkvenega slovenskega časopisa Nedelja. Prepričana je, da ima katoliška cerkev veliko vlogo pri ohranjanju slovenske besede v teh krajih. "V naši fari in vseh okoliških je maša vedno dvojezična. Naš škof, Jože Marketz, ki je prav tako slovenskega rodu, se zelo trudi, da so v teh farah duhovniki, ki znajo tudi slovensko, zato lahko rečem, da bi brez cerkve s to našo slovenščino bilo veliko slabše, kot je. A poleg šole, kulturnih društev in cerkve je nujno, da se tudi doma čim več govori slovensko, četudi je okolica vse bolj nemško govoreča, sicer je bo vedno manj. Za slovenščino se je treba truditi," še pove ob slovesu.

Moderni partizani - prek športa za manjšino

Ljudi različnih narodnosti in jezikov naj bi združeval tudi šport, pa vendarle je diskriminacija na tem področju tudi na avstrijskem Koroškem še kako prisotna. "Leta smo se borili za to, kar je za druge klube bilo nekaj povsem običajnega, za lastni prostor z nogometnim stadionom," pove Marko Wieser predsednik Slovenskega atletskega kluba Celovec (SAK), ki je dejansko nogometni klub, ko sedemo v klubski lokal ob stadionu. "Počutim se kot moderni partizan, ki se prek športa borim za slovensko besedo in za naš položaj. Dejstvo je, da se moramo vsak dan boriti, da to, kar imamo, ohranimo in da si priborimo še kakšno pravico. In pri tem je treba biti vztrajen."

Z vztrajnostjo so tako po 43 let prizadevanj dobili sedanje prostore in s tem tudi svoj matični stadion. Wieser, ki je bil aktiven nogometaš članske ekipe dvanajst let, vse do leta 2000, pravi, da sovraštva, kot je bilo prisotno v 70., 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, "ko si na vsaki tekmi lahko slišal 'Usrani Jugo, vrnite se v Jugoslavijo, Tito vas je poslal', ni več. Še vedno pa je občasno slišati kakšne neprimerne provokacije ali poteze, še posebej, ko so tekme bolj napete." Takšna je bila tudi avgustovska, ko je stranski sodnik od klubskega trenerja vratarjev zahteval, naj govori z igralci nemško. "To se je v preteklosti nekajkrat zgodilo pri mlajših ekipah, a nam trenerji tega doslej niso povedali." Wieser je razočaran, da jo je sodnik odnesel zgolj z opravičilom. "Morali bi mu vsaj začasno, če ne trajno prepovedati soditi na tekmah."

SAK ima po avstrijski Koroški pet igrišč, 22 naraščajnih ekip, člansko ekipo in 32 trenerjev, tako slovenskih Korošcev kot nemško govorečih Korošcev, kar velja tudi za igralce, zato se tudi jezika prepleteta, "a je vsakemu jasno, da gre za slovenski klub, saj je tudi slogan, ki ga navijači skandirajo povsod, kjer igramo 'Ena, dva, SAK, le naprej, gole dej!'"

"Svojo dvojezičnost dojemam kot darilo"

Kaj pomeni KSŠŠK, marsikdo tudi na avstrijskem Koroškem ne ve, a prav zato si Hanna Novak toliko raje nadene majico s to kratico, ki pomeni Klub slovenskih študentk in študentov Koroške, ali si nadene kapo z dvojezičnim poimenovanjem Koroška – Kärnten. "Pri dvojezičnem napisu sem včasih deležna neprijaznih pogledov, medtem ko me, ko vidijo kratico, marsikdo vpraša, kaj pomeni. In jaz jim z veseljem pojasnim, saj sem ponosna na svoje slovenske korenine, na svojo dvojezičnost, ki jo dojemam kot darilo. Ne pristajam na to, da v družinah, kjer en partner ne govori slovensko, prevlada nemščina. Sama sem otrok mešanega zakona, a je mama z mano zmeraj govorila slovensko. To za otroka ni nič težkega, le vztrajen moraš biti," pove predsednica KSŠŠK. 

Bolj samozavestno, drugače in bolj enotno

Zadovoljna je, da je pod vodstvom socialdemokratskega deželnega glavarja Petra Kaiserja okolje bolj sprejemajoče, a to hkrati tudi pomeni, da se o manjšini ne govori več toliko, "kar ni dobro. Mi smo del Koroške, soustvarjamo njeno kulturno dediščino, zato se slovenščine ne bi smelo skrivati pod večjezičnost, saj se s tem izkrivlja koroško zgodovino. Koroška ne bi bila takšna, kot je, če naši predniki ne bi glasovali za Avstrijo. Hkrati bi morali tudi predstavniki manjšine dosledno zahtevati pravice, tako kot gre za uporabo slovenskega jezika na krajevnih uradih kot na sodiščih. Biti moramo bolj samozavestni in zahtevati, kar nam pripada." 

Podobno razmišlja tudi Dominik Krištof, iz Pliberka, član Kluba slovenskih študentk in študentov Dunaj, kjer živi veliko koroških Slovencev. Klub zanje predstavlja prostor, kjer govorijo slovensko in hkrati politično razmišljajo ter delujejo. Mladi – slednje velja za oba kluba – so prepričani, da tri politične manjšinske organizacije, sogovornice tako avstrijske kot slovenske države; Narodni svet koroških Slovencev (NSKS), Skupnost koroških Slovenk in Slovencev (SKS) in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, delujejo po preživelem modelu. "Že dolga leta jih vodijo eni in isti ljudje, ujeti v politiko, ki ne deluje. Dokler bo tako, mladi, ki se ne čutimo zastopane, v njih ne želimo sodelovati. Nujna sta pomladitev in reorganizacija," pravi Krištof. Novak dodaja, da bi se organizacije morale združiti v eno in se enotno zavzemati za pravice manjšine. "Vedno manj nas je, to je dejstvo, in če bomo nasproti državi nastopali kot eno, smo lahko uspešnejši," je prepričana študentka, ki pravi, da so mladi zelo zainteresirani za politično udejstvovanje.

To ni ideološko vprašanje, je vprašanje obstoja

Z zahtevo po enotnem manjšinskem nastopu do države se z mladimi strinja predsednik SKS, župan Globasnice in trenutno predsedujoči sosvetu za slovensko narodno skupnost pri uradu zveznega kanclerja Bernard Sadovnik. "Mi si ne moremo več privoščiti, da bi ena organizacija poskušala nadvladati druge, kar se je v preteklosti dogajalo, zato zadnja leta vse tri organizacije skupaj oblikujemo zahteve, ki jih imamo do Dunaja. Je pa res, da potrebujemo tudi strukturalne spremembe, zato bi za začetek lahko te tri organizacije začele delovati pod eno streho, pri čemer bi izmenjaje se, eden od predsednikov, nastopal do države, nakar bi v prihodnjih letih prepustili vajeti mlajšim," razmišlja Sadovnik, ki poudari, da bo to mogoče le, če se bodo v omenjenih organizacijah sposobni posloviti od ideoloških pristopov. "Vprašanje ohranitve slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem ne sme biti ideološko vprašanje. Je vprašanje našega obstoja, ali jutri še bomo tu ali nas ne bo več."

Tudi zato Sadovnik ob 80-letnici konca druge svetovne vojne in 70-letnici avstrijske državne pogodbe apelira na državo, da zagotovi dvojezičnost tako na okrajnih kot večjih sodiščih v Celovcu, Beljaku in Velikovcu. Dvojezično oskrbo od jasli naprej in pouk slovenščine do mature, tudi na Dunaju in v Gradcu, kjer živi veliko koroških Slovencev. Zelo pomembno bi bilo, dodaja, da bi država naložila, da mora vsaj del zaposlenih na občinskih uradih, okrajnih glavarstvih in v deželni vladi govoriti slovensko, "kajti država, ki jo je strah pokazati dvojezičnost, si te dejansko ne želi. Če nas bo v teh zahtevah podprla tudi Slovenija, mogoče še lahko upamo na jezikovno vigred".